Knjiga Umberta Eca »hoče na podlagi izbranih vzorcev v širokih potezah slediti zgodovini skoraj dvatisočletne utopije« (Eco): utopije popolnega jezika, ki naj bi pobratil vso Evropo. V stoletjih, odkar sta jezikovna in politična enotnost rimskega sveta razpadli in ko so ljudje začeli govoriti jezike, ki jih govorimo še danes, se je Evropa trmasto ubadala z biblično epizodo - confusio linguarum -, in poskušala celiti rane, ki jih je naredil babilonski stolp.Številne najbolj slovite osebnosti evropske kulture so se skoz najrazličnejše kode in govorice predajale tem sanjam: od matematike in računalnikov do magije in astrologije, od esperanta do modernih jezikovnih hibridov. Četudi se njihove utopije niso uresničile (morda se bo to »posrečilo« globalizacijski angleščini), je vsaka izmed njih proizvedla »stranske učinke«. Ko danes izumljamo jezike za stroje, ko si prizadevamo delati avtomatske prevode, smo torej še zmerom dediči številnih poskusov, kako »obuditi« ali narediti prvotni, popoln Adamov jezik.Veliko vprašanje, ki ga Eco implicitno postavlja skozi vso knjigo in ki je seveda zares zanimiva snov tega dela, pa je: od kod želja, da bi »rano« mnoštva jezikov, ki je nastala po mitski enotnosti, zaceliti z enotnim in popolnim jezikom.